Ko sem bila majhna, sem komaj čakala, da bom velika.
Ko sem bila stara 15, sem komaj čakala da bom stara 18, da bom polnoletna.
Ko sem bila v srednji šoli, sem komaj čakala da se bom vpisala na faks.
Ko sem delala preko študentskega servisa, sem komaj čakala da bom dobila pravo službo.
Hevreka! Pri 25-ih sem končno prišla k pameti in dojela da sem stalno nezadovoljna, ter da je treba uživati tukaj in zdaj. ( bolje pozno kot nikoli )
ps: tole je v bistvu mišljeno kot vesel, ne zamorjen post :)
Čestitam! Pa sploh ni pozno. Glede na to, da zagotovo obe poznava precej ljudi, ki do tega nikoli ne pridejo. :) Svet je lep. Petra
OdgovoriIzbrišiSuper si ugotovila. In sem prav presenečena, ker je to tema, o kateri zadnje dni razmišljam tudi sama. Ravno zadnjič sem eni prijateljici razpredala o tem, kako ves čas nekaj čakamo, neke kao boljše čase, ki naj bi prišli. Pa jih nikoli ne dočakamo, če ne dojamemo tega, kar si zapisala. Očitno so to taka leta, ko te prešinejo tovrstna spoznanja ;)
OdgovoriIzbrišiHehe se popolnoma strinjam s tabo! Ampak kot so ze punce pred mano rekle, bolje pozno kot nikoli! :)
OdgovoriIzbriši